VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

ERASMUS+ PROGRAM z AFRIKO – projekt WARMING SCHOOLS
V začetku marca se je v sklopu Warming schools projekta pričel Erasmus + program (delovni naslov je ERASMUS-EDU-2023-CB-VET), v katerem sodelujejo 4 evropske (Švedska, Nemčija, Italija in Slovenija) in 4 afriške države (Ruanda, Somalija, Kenija in Tanzanija). Glavna usmeritev je trajnostni razvoj. Sodelujoči partnerji so: Nordic Horizont Institut AB (Švedska), Via Kreaktion gUG (Nemčija), Scambieeuropei (Bologna, Italija), Grm Novo mesto - center biotehnike in turizma (Novo mesto, Slovenija), Nordic Horizont Institute (Kigali, Ruanda), Putland Technical University (Somalija), Cube Inovation Hub iz Zanzibarja (Tanzanija) in Horizon Institute of Entrepreneurship Development (Kenija).
 
KRATKA ZGODOVINA IN OPIS RUANDE
Ruanda, dežela tisočih gričev, ima na zahodu pretežno hribovit svet, na jugozahodu pa pretežno savanski svet, s številnimi jezeri po vsej državi. Klima je zmerna tropsko visokogorsko podnebje z dvema deževnima (februar – junij, september – november) in dvema sušnima obdobjema (julij – avgust, december – januar) v letu. Je ena izmed petih najbolj gosto naseljenih držav sveta. Največje in najbolj gosto je naseljeno glavno mesto Kigali. Najnižja točka je reka Rusizi, ki je na nadmorski višini 950 m. Najvišji vrh ima gora Karisimbi z višino 4507 m.
Pred osamosvojitvijo in ustanovitvijo republike je bilo v državi 18 plemen združenih v kraljestvu Ruanda. Leta 1897 je bila dežela kolonizirana s strani Nemcev, ki so jim nato leta 1919 sledili Belgijci. Oba kolonizatorja sta podpirala predvsem pleme Tutsijev. Hutsiji so se temu uprli že leta 1959 in leta 1962 pričeli dominirati. Ruandska domoljubna fronta je pod vodstvom Tutsijev leta 1990 sprožila državljansko vojno. Družbene napetosti so izbruhnile v 100 dni trajajočem genocidu 1994 leta.
Prebivalstvo je mlado in pretežno podeželsko. Okoli 80 % je kristjanov in 20 % muslimanov. Glavni jezik je kinyarwanda, mnogi pa govorijo in razumejo tudi angleščino, francoščino in svahili. Glavni izvozni tržni poljščini sta kava in čaj. Močno se razvija tudi turizem. V državi so trije nacionalni parki, v preostalem delu države pa prevladuje terasasto kmetijstvo. Akagera vsebuje značilne savanske živali (žirafe, sloni), park Volcaneos pa je dom približno tretjine svetovne populacije gorskih goril. Posebej zanimiv je tudi gozd Nyungwe, ki se ponaša s trinajstimi vrstami primatov. V tem gozdu je zabeleženo tudi okoli 280 različnih vrst ptic (26 endemičnih).
Samooskrbni pridelki so: matoke (zelene banane), krompir, sladki krompir, fižol, kasava, pšenica in koruza. Vzrejajo krave, koze, ovce, prašiče, piščance in zajce. V okolici Kigalija je tudi nekaj intenzivnih mlečnih kmetij. Kmetijsko pridelavo in rejo živali omejujejo pomanjkanje zemlje in vode, nezadostna in nekakovostna krma ter redne epidemije bolezni z nezadostnimi veterinarskimi storitvami.
 
PROJEKT WARMING SCHOOL - Raising education and aWAReness on environMental sustaINability throuGh schools
Z omenjenim projektom se želi na treh izobraževalnih ustanovah za poklicno izobraževanje pripraviti in izvesti program o trajnostnem izobraževanju glede na potrebe, ki so v posamezni državi. Z izobraževanjem naj bi pripravili mlade, da bi bili ambasadorji trajnostnega razvoja v domačem in tudi širšem okolju. Ta program naj bi tako izvajali na Grmu Novo mesto – centru biotehnike in turizma (Novo mesto, Slovenija), na univerzi Putland Technical University (Somalija), Cube Inovation Hub iz Zanzibarja (Tanzanija) in na inštitutu Horizon Institute of Entrepreneurship Development v Keniji.
Namen prvega uvodnega sestanka je bil predvsem v tem, da se sodelujoči udeleženci iz različnih inštitucij medsebojno spoznamo in da določimo okvirni potek programa. Delovno srečanje je vodila predstavnica Nordic Horizont Institut-a iz Kenije gospa Shila Rokocho. Glede razumevanja samega projekta sta nekaj informacij podala predstavnik organizacije Scambieeuropei g. Stefano Campanari iz Italije in predstavnica organizacije Via Kreaktion Gemeinnutzige UG ga. Anna Kurth. Seveda so se s kratkimi 'power point' predstavitvami predstavile tudi ostale sodelujoče inštitucije iz Zanzibarja in Somalije.
Na tem srečanju je bil sprejet sklep, da se sodelujoči v razširjeni sestavi ponovno srečamo v zadnjem tednu maja (od 26. 5. – 1. 6. 2024) v Keniji, in sicer v glavnem mestu Nairobiju.
 
UTRINKI IZ KIGALIJA
Ruanda je hitro razvijajoča vzhodno afriška država. V mestu je le nekaj stolpnic, sicer pa so zgradbe eno ali dvonadstropne. Po glavnih ulicah mesta je opaziti veliko prizadevanje za urejenost in čistočo, saj odpadkov skorajda ni mogoče opaziti. Seveda je nekoliko drugače na obrobju, kjer so hiše praviloma grajene iz blata in imajo pločevinasto streho, opaziti pa je mogoče tudi odpadke.
Z udeleženci srečanja smo si skupaj v popoldanskem času prvega dne ogledali še vrvež centralne tržnice v Kigaliju. Domačini so tu prodajali sadje, raznovrstne spominke, oblačila, začimbe in številne druge potrebščine, ki jih tukajšnji ljudje potrebujejo za vsakdanje življenje. Številne ženske so sedele tudi za šivalnimi stroji in nudile storitve šivanja. Na tržnici se je praviloma potrebno s prodajalci pogajati za ceno izdelkov, sicer lahko krepko preplačaš samo vrednost izdelka, načeloma pa tudi prodajalec ni zadovoljen, če ni pravega trgovanja. Kupca, zlasti turista, običajno obstopi večje število prodajalcev in mu ponujajo svoje izdelke. Ponujajo nižjo oz. ugodnejšo ceno in seveda kakovostnejše izdelke.
Sam sem se v naslednjem dnevu ogledal še spominski park v spomin na genocid aprila 1994. V tem času je bilo v državi samo v 100 dneh pomorjenih okoli 1.000.000 prebivalcev. Večinoma z mačetami. Večina pomorjenih je bila iz plemena Tutsijev, nekaj pa je bilo tudi Hutsijev, ki so v času prelivanja krvi želeli pomagati sosedom Tutsijem. Povod temu tragičnemu dogodku je bil atentat na predsednika države, ki je bil tedaj iz plemena Hutsijev. Hutsiji so bili v državi muslimanska manjšina. V spominskem centru je fotografska razstava o dogodkih v času genocida, pričevanja posameznikov in zbirka najdenih predmetov iz tega obdobja. Zanimivost centra je tudi v tem, da je tu še razstava o genocidu v Srebrenici (Bosna), pa o genocidu v Vietnamu in Hitlerjevem genocidu nad Judi. Ogledal pa sem si tudi spominski park, urejen v spomin 8 belgijskim komandosom, predsednikovim varnostnikom, ki so bili ubiti v času izbruha nasilja leta 1994.
Sprehod po ulicah Kigalija mi je razkrival življenje tukajšnjih ljudi, ki je v primerjavi z našimi razmerami neprimerno skromnejše in preprostejše. Pri gradbenih podvigih običajno sodeluje veliko število ljudi, tudi ženske. Kamenje, zidake, beton ali malto praviloma nosijo v posodah na glavah. Pri nošnji uporabljajo tudi preprosta nosila, samokolnice pa kakor, da ne poznajo. Pomembnejši objekti so strogo varovani z varnostniki. Pri vstopu v hotel je tako potrebno stvari oddati na preverjanje z detektorjem. Glede same varnosti po mestu pa nisem imel občutka, da bi bilo mesto posebej nevarno za tujce. Deležen sem bil vljudnih besed in prijaznih pozdravov. Turistu oz. tujcu se posamezniki radi ponudijo za lokalnega vodiča, a treba je računati, da se na koncu usluga poplača z nekaj drobiža. Glede na razgovor s posamezniki je mesečna plača posameznikov, ki se uspejo zaposliti, le okoli 100 ameriških dolarjev. Vsak dodatni oz. stranski prihodek je zato za posameznike in družine še kako pomemben.
 
ŠE NEKAJ MISLI ZA KONEC
Sodelovanje v tem Erasmus+ projektu mi zagotovo predstavlja poseben izziv. Seveda je najpomembnejši izziv pripraviti ustrezen program trajnostnega razvoja, ki naj bi ga izvedli v domačen okolju, nato pa izkušnje iz izvedbe primerno deliti z ostalimi udeleženci. Delna težava je seveda v samem jeziku, komunikacija namreč poteka v angleščini, ki pa ni domači jezik nikogar od udeležencev. Druga težava pa je pri pripravi ustreznega izobraževalnega programa, saj povsem konkretnih navodil, kako to izpeljati ni in bo zato potrebna precejšnja mera lastne iznajdljivosti. Seveda pa je pridobivanje takšnih izkušenj nekaj posebnega in edinstvenega. Človeku to omogoča spoznavanje povsem novega sveta in ima hkrati pomembne posledice tudi pri spoštovanju vsega domačega.

Anton Goršin, učitelj strokovno-teoretičnih predmetov in predavatelj